Urša Tonejec
Uff, samo sanje so bile! Pogledam skozi okno in ___. Pozvoni mi telefon
___. Ooo, kako sm vesela, to je ___ in vabi me na zmenek! Hitro se
spedenam in odidem ven. ___! Hitim proti mestu, ne morem mimo
sladoledarja in ___ po petkovškovem nabrežju. Po Čopovi vijugam med
ljudmi in vidim gospoda, kako si misli ___. Med drvenjem proti Tivoliju mi
po glavi odzvanja stara ljudska modrost ___. Ja, ja, razumem, ampak
meni se res mudi. Kar naenkrat pa ___. Auu! ___ Padem, kolesar odpelje.
____ Gledam okrog, kot nalašč ni nikjer nikogar. ___ Joj, kako naj
vstanem?? ___ Kje je kdo, da mi pomaga vstat?? Na pomoč! Pomagajte
miiii! Kje je kdo?
Dragan Antonijević
Rojen sem 5.8.1962 v Puli, na Hrvaškem, v FLRJ (Federativna ljudska republika Jugoslavija), ki se je leto zatem preimenovala v SFRJ (Socialistična federativna republika Jugoslavija). Imel sem srečno, brezskrbno, razigrano in ljubezni polno otroštvo, kar se je nadaljevalo tudi v srednji šoli. Prve trdote življenja so prišle z odhodom v JLA (jugoslovanska ljudska armada), a je tisto leto minilo dokaj hitro, v nestrpnem pričakovanju odhoda na študij novinarstva v Ljubljano. Še vedno v isti državi, le 200 km od Pule. Študijska leta so prinesla nekaj več skrbi, a lahko rečem, da so se srečni in razigrani dnevi nadaljevali. Vse do razpada SFRJ, leta 1992. Moje države ni bilo več in kot, da so z njo izginili vsi tisti srečni, razigrani dnevi.
Slovenija, moja nova, nesojena država, me ni hotela. Ali želela. Ali pa je bila v svoji negotovosti šele rojene države enostavno nevoščljiva. In prišla so leta življenja v popolni negotovosti, brez vsakršnih veljavnih dokumentov, zdravstvenega zavarovanja, socialne in tudi fizične varnosti. Siva leta, a vendarle leta borbe. Borbe za preživetje, borbe za identiteto. Če sem že osem let izgubljal bitko za bitko proti vsemogočni birokraciji, sem pridobival trdnost, vztrajnost, ljubezen, empatijo, mehkobo in sposobnost odpuščanja. Seveda nisem bil sam. Brez brezpogojne podpore in ljubezni staršev, sestre in partnerke, kdo ve kam bi me zaneslo…
Za popolni preobrat in dokončanje več kot osemletne agonije pa so poskrbeli moji dragi prijatelji, za kar sem jim še danes neizmerno hvaležen. 6. aprila 2000 je 22 mojih prijateljev, razumnikov, intelektualcev, pravnikov, delavcev in izobražencev, na naslove Ministra za notranje zadeve, RS MNZ, Sektorja za upravni nadzor, Urada varuha človekovih pravic, Urada predsednika vlade RS in Predsednika RS Milana Kučana, poslalo dopis z urgenco za prošnjo za pridobitev državljanstva, ki so ji priložili peticijo s svojimi lastnoročnimi podpisi:
»Podpisani z vso odgovornostjo in pod zavezo svoje časti izjavljamo, da dobro poznamo Dragana Antonijevića kot prijatelja in znanca in sicer velika večina že od leta 1982, ko je prišel v Ljubljano kot študent novinarstva. Dragan, glede na svoje osebne lastnosti – poštenost, iskrenost in ponos – nedvomno zasluži privilegij državljanstva Republike Slovenije. Hkrati pa izražamo nezadovoljstvo in skrb zaradi dolgotrajnosti postopka pridobitve državljanstva, ki je v sramoto ne samo Republiki Sloveniji, temveč vsem nam, ki smo državljani te države ter pri tem izražamo pripravljenost storit vse, da se dolgotrajnost tega in njemu podobnih postopkov pred državnimi organi prepreči.«
20. aprila 2000 sem bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije. In še danes živim tukaj, s sinom in partnerko.
Kdo sem, torej? Človek, ki je izgubil državo. Apatrid. Človek, ki je našel državo. Srečen človek. Nesrečen človek. Borec. Luzer. Zmagovalec. Vztrajen. Trdoživ. Prijatelj. Ljubimec. Ljubeč. Jezen. Nežen. Nezamerljiv. In lahko bi še dolgo našteval…a to so le lastnosti, ki jih drugi vidijo, oz. mislijo, da jih vidijo v meni, ali so plod mnenja drugih o meni. Kdo pa sem v resnici? Sem kar vse.
Prvikrat, ko sem jo videl
Oči kot dva planeta
Svetleča zelena
Seveda sem zaokrožil v njeno orbito
Njena energija je edinstvena in močna
Vedno sem se imel za zvezdo
Nikdar si nisem mislil, da bom
Z veseljem njena luna
Nicholas Škrinjar Menezes