O ženskah, družbenem angažiranju in uspavankah: pogovor s Katarino Juvančič
 

 

Prva se nam je ob kavi v navdihujočem ateljeju Stojana Batiča v Ustvarjalnem centru Švicarija (Mednarodni grafični likovni center) pridružila antropologinja, raziskovalka, publicistka, kantavtorica in mentorica Katarina Juvančič. Pogovarjali smo se o emancipiranju in opolnomočenju žensk ter družbeno angažiranem glasbenem ustvarjanju. 

 

Katarina Juvančič je o sebi povedala, da tako kot drugi živi v plejadi identitet, ki so spremenljive, fleskibilne in med sabo tudi v konfliktu ali dialogu, zato se večkrat poskuša umakniti iz tega identitetnega kaosa, identitetnega šuma v identitetno izpraznjenost, identitetni nič, identitetno tišino, ki jo najbolj občuti, ko je sama s sabo v naravi. »Ni glasbe brez tišine. Glasba se rodi iz tišine. In jaz tišino potrebujem kot glasbenica, da lahko ustvarjam.« Nadaljuje, da je identitetna tišina, pravzaprav povezava s samim seboj in v svet ter zelo drugačna od tega, ko pletemo odnose in vezi z drugimi ljudmi. »Takrat ni važno kdo si, temveč, da preprosto si. V tej tišini lahko nastane nekaj novega, tudi v identitetnem smislu.«


Iz te tišine sta zrasla tudi dva albuma Selivke in Čudovite hčerke upanja/Hope's Beautiful Daughters, v soavtorstvu z Dejanom Lapanjem. Pri 29-ih letih je Katarina zbolela za rakom na jajčnikih in ob tej izkušnji je začela drugače razmišljati o sebi kot ženski. Dolg niz preizpraševanja identitete jo je pripeljal k vprašanju položaja žensk, zlasti njihove bolečine: »Te bolečine niso bile samo fizične, intimne, psihološke... ampak tudi družbene, politične, bolečina marginalizacije...« Ko se je njena akademska pot zaključevala, se je začela udejstvovati v umetnosti, čeprav je že od otroštva gojila ljubezen do poezije. »Preko zgodb žensk, ki so k meni prišle ali pa so v meni že bile, kot zgodbe mojih prednic – na prvi plošči je zgodba moje babice, prababice in pesem o Fridi Khalo, ki je najbolj biografska, čeprav nosi naslov Uspavanka za Fride – sem šele začela razumevati žensko v sebi.«  Te zgodbe, katerim se Katarina Juvančič še vedno posveča, so del njene identitete in soočanja s sabo: preko njih reflektira svet, ga predela in poda naprej z željo, da pesmi nagovorijo tudi nekoga drugega. 

 

Katarina Juvančič je tudi ena izmed pobudnic iniciative Glasne, katere namen je povezati ženske v glasbenem poslu. Kot glasbenica in glasbena kritičarka se je soočala z zelo negativnimi pogledi na ženske v glasbi, v smislu opazk, kritik in komentarjev, da ni mesta za ženske v glasbi. Ugotovila je, da so podobne situacije doživljale tudi druge ženske. Bistveno ji je bilo spoznati ženske v glasbenem poslu in jih povezati v neko platformo, ki bi ženskam, zlasti mladim, pomagala pri izvajanju tega posla. »Iniciativa je bila ustanovljena 2015, danes spi, vendar to ne pomeni, da se ne bo pojavila oseba, ki bo to iskrico ponovno zanetila.« Iniciativa je zvodenela, ker so se vse njene aktivne članice soočale z boleznimi, med njimi je bila tudi kantavtorica Katarina Avbar, ki je na žalost pred letom in pol preminila. Soočanje žensk z boleznijo pri družbenem angažiranju je drugačno od moškega, meni Juvančičeva, saj imajo ženske zelo drugačne zgodovinske izkušnje kakor moški. »Ženske smo bile dolga stoletja, če ne tisočletja potisnjene na javno, politično, socialno margino. In zato da si upaš, da zbereš dovolj poguma, da se izpostaviš, rabiš tvegati veliko več kot moški kolegi. Večkrat so za svojo izpostavljenost, revolucionarnost, angažiranost, doživljale mučenje in tvegale življenja. Zato tudi gojijo več strahov in iz katerih, morda, izhajajo tudi neki procesi somatizacije travm.« 

 

Od ženskega upora patriarhalni družbi k družbenim vstajam: z Deajnom Lapanjem sta sodelovala s svojo glasbo tudi pri Protestivalih in iz tega je izšlo nekaj pesmi, ki jih je mogoče slišati na albumu Vmesje. Kaj Juvančičeva meni o vlogi umetnosti, zlasti glasbe, pri spreminjanju sveta? Tako glasba kot umetnost na splošno, same po sebi, ne moreta spreminjati sveta. Naloga umetnosti, umetnikov in umetnic ni, da bi ponujali rešitve in reševali svet, temveč ta, da ga kritično ovrednotijo in reflektirajo. Umetnost mora biti subverzivna, ponuditi mora nek drug pogled na realnost, na svet. Svet lahko spreminjajo le posamezniki in posameznice, ki jih ta umetnost nagovori. Ob tem Juvančičeva citira preminulo avtorico Toni Morrison, prvo temnopolto Nobelovo nagrajenko, ki pravi: »Ravno sedaj je čas, ko morajo iti umetniki na delo. Zdaj ni čas za obup. Ni čas za samopomilovanje. Ni potrebe po tem, da smo tiho. Ni prostora za strah. Govorimo, pišemo, delamo jezik. Tako se zdravi civilizacija.« V tem smislu Katarina Juvančič razume vlogo umetnosti v sodobni družbi. 

 

Za konec je Katarina Juvančič spregovorila tudi o uspavankah, s katerimi se tako raziskovalno kot tudi umetniško ukvarja in vodi delavnice petja uspavank. Uspavanke so za človeka in družbo zelo pomembne, saj so prvo srečanje človeškega bitja z artikuliranim zvokom in kljub svoji navidezni preprostosti zelo kompleksen družbeni pojav. »Ljudske ali tradicionalne uspavanke govorijo o ljubezni, ki je zelo kompleksen pojem, ki vsebuje tudi žalost, jezo, obup, strah, ne samo ljubečnost, nežnost, milino. Ta korpus ljudskih uspavank iz celega sveta odslikuje bolečino intimne in družbene marginalizacije žensk v patriarhalnih družbah, kjer je bila njihova vloga zvedena na gospodinjsko in prokreativno. Govorijo o odsotnosti moških. O zlorabah, boleznih, vojnah. Tradicionalne uspavanke si drznejo artikulirati življenje takšno kot je bilo in takšno kot je.« Uspavanke lahko razumemo tudi kot nekakšen ventil, ki so ga ženske razvile in uporabile zato, da so lahko dialogizirale z lastno intimo in širšo družbo, da so artikulirale svoje čustvovanje, in hkrati s tem tudi najbolj skrita, potlačena čustva. Gre tako za komunikacijo ženske z otrokom, same s sabo in z družbo. Te teme so danes močno tabuizirane in tudi na delavnicah, ki jih vodi, se velikokrat sreča s tabuizacijo in neprijetnimi občutji, ko uči peti takšne uspavanke. »Uspavanke so zelo relevantne in aktualne: še vedno se dogaja nasilje v družini in v družbi. Še vedno je ljubezen kompleksen pojem. Zame je bilo glavno spoznanje to, da lahko uspavanka služi kot ventil za izražanje skritih čustev.« Na delavnicah se udeleženke in udeleženci poleg petja naučijo tudi veliko o svojem telesu. »Glas oziroma glasove imamo v telesu in tudi čustva telesimo. Čustva so del naših fizičnih teles. In vse travme, ki so povezane s čustvi, se od fetusa dalje, zapisujejo v telo.« Uspavanka, kakor tudi vsaka pesem, je sestavljena tako iz giba kot iz zvoka in besede. V naših telesih odzvanjajo tudi tiste pesmi, ki preveč bolijo, se jih preveč bojimo in smo jih potlačili. Preko uspavank se soočamo tudi s takšnimi glasovi. Čeprav so uspavanke na prvi pogled zelo trivialne, nam podroben pogled pokaže na zelo veliko kompleksnost. 

 

Ob zaključku pogovora je Katarina Juvančič predstavila bodoči osebni projekt z delovnim naslovom Težkonočnice, ki bo vključeval avtorske uspavanke, povezane s predelovanjem fizičnih bolezni in telesa kot takega, pa intimnih, družbenih ter okoljskih tem.  

  • Facebook Social Icon
  • Instagram
  • YouTube Social  Icon

The media sponsor of a performance is the first program of Radio Slovenija - Radio Prvi.

Project Multivizija: Multimedia, Theatre and Dance Training for Vulnerable Groups implements APIS Institute with partners. Operation is co-funded by Republic of Slovenia and European Social Fund of the European Union.